coolumna

...mah kaj pa vem. Zadnje čase nimam prave inspiracije pisati v tale blog. Zato bom spet nalimal eno svoje besedilo iz Petarde (še malo reklame za ta res odličen študentski cajtng, ki ga izdaja KŠOC http://www.klub-soc.si/petarda.php)

…preko meje

Pravkar sem se vrnil, poln vtisov in novih spoznanj, iz strokovne ekskurzije po Primorski in Krasu. In sicer smo obiskali tisti del, ki leži za slovensko-italijansko politično mejo. O tem, da živijo Slovenci tudi preko meja Slovenije, sem vedel že iz osnovne šole, a posebnega poudarka tej temi nisem dajal nikoli. Do sedaj. Kako dolgo in hkrati kako malo človek potrebuje, da doživi renesanso. Na primer: kratek izlet v sosednjo državo.
Do pravega stika je bil moj odnos do zamejskih Slovencev približno takšen kot je odnos prebivalcev iz vznožja Himalaje do Jetija; vsi vedo, da obstaja, a nihče ga še ni videl. Danes pa kot strela z jasnega - obstaja.
No ja, mogoče sem malce pretiraval, a verjetno nisem daleč od povprečnega razmišljanja Slovencev o svojih zamejskih rojakih. Matica Slovenija nas pač zelo slabo obvešča o dogajanjih Slovencev preko meje. Nas pa zato bolje obvešča o novem kilogramu neke Britney Spears in atentatu na neko Ceco, zato bodimo hvaležni. Slovenčki v svojem načrtnem poneumljanju pač vedno bolj in vedno lažje umevamo le neumnosti. No, vsaj v nečem si bomo upali iti preko meja - v neumnosti. Pa dobro, da ne bom prestrog; me bo kdo še narobe razumel.
Da ne zaidem preveč. Izkušnja z zamejskimi Slovenci in slovenskim etničnim prostorom v Italiji me je navdala z nekim posebnim stanjem, ki bi mu bolj kot domoljubje lahko rekel globoko spoštovanje. Spoštovanje do Slovencev, ki živijo v Italiji in se tako odkrito identificirajo za Slovence. Pa ne v smislu nacionalizma ali upora. Zgolj zaradi čistega preživetja. Italija s svojo neofašistično politiko še vedno zatira slovensko kulturo in dediščino skoraj tako, kot jo je v prvi polovici 20.stoletja. S prikritim nasiljem, ki poteka na duševni ravni, prezira in zanika kakršno koli prisotnost Slovencev na tem prostoru. Italija obravnava Slovence kot tujek, ne pa kot edinstveno naravno in kulturno dediščino, ki bogati ta del države. Totalna ignoranca. Kot primer naj izpostavim ogled gradiča Miramar v Trstu, v mestu, kjer še vedno živi približno trideset tisoč Slovencev. Kot večino modernih muzejev imajo tudi v Miramaru avdio vodiče - elektronske naprave, preko katerih s slušalkami poslušaš zgodbo o kraju, kjer se v muzeju nahajaš. Med vsemi jeziki, v katerih je posnet avdio vodič, je tudi slovenski. A takšnih aparatov je le deset. In le slovenski imajo samo en izhod za slušalke. Za primer: italijanskih, nemških, madžarskih, hrvaških, poljskih, španskih, angleških, francoskih in ruskih aparatov je vsaj petindvajset in prav vsi imajo dva izhoda z slušalke, kar pomeni dvakrat toliko poslušalcev kot je aparatov. Torej, če prispe avtobus italijanskih obiskovalcev in avtobus slovenskih, bo lahko vodenje po Miramaru poslušalo petdeset Italijanov in le deset Slovencev. Ali gre za naključje ali morda ignoranco slovenskega jezika, da se ta čim manj govori in posluša, presodite sami. O dvojezičnih napisih, ki jih skorajda ni, niti ne bom pisal.
Kljub vsemu slovenski jezik in kultura živita v tem delu Italije s pomočjo zavednih in ponosnih Slovencev, ki se zavedajo etničnega prostora, v katerem živijo. Kljub vsem političnim pritiskom italijanske politike so ponosni nosilci slovenske identitete, dediščine in tradicije.
Dve leti nazaj sem mesec maj izkoristil za nekaj besed o 25. maju, bivšem Dnevu mladosti. Če sem takrat komu nehote izvabil malce jugonostalgije, naj mu tokrat, hote, izvabim še malce zdravega domoljubja; zavedanja in poznavanja lastne kulturne zgodovine. Če ste nanjo pozabili, toplo priporočam obisk zamejskih Slovencev.

"stand by me" stand together

One love
One blood
One life
You got to do what you should
One life
With each other
Sisters
Brothers
One life
But we're not the same
We get to
Carry each other
Carry each other


Stand By Me from aubreysanchez DOT com on Vimeo.

"digitalna prostitucija"

Tole sem spisal za študensko revijo Petarda, ampak se mi zdi, da bi pasalo tudi na tole stran.

Si predstavljate sebe pred desetimi, petnajstimi leti, kašno več ali manj, kako paradirate po mestnih ulicah gor in dol in se na ves glas derete: »Moje ime je Janez Krajnski, živim na Krofovi ulici 100 v Butalah in sem ateist!!! Rodil sem se 1.1.1980 in sem se pred sedmimi minutami zaročil z Lorenovo Zofko!!! Delam na kmetiji, v prostem času pa rad zahajam v krčmo pri Veselem oštirju!!! Moje najljubši hobiji so….!!!« Poleg tega pa v rokah nosite družinske albume z osebnimi slikami, ki jih mečete naokoli kot letake. »Poglejte moje slike!!! Tukaj sem se prvič polulal teti Mici v naročje!!! Ob pogledu na tale dogodek mi je še danes slabo- le zakaj sem ''dobrovoljčka'' mešal s poceni viskijem??!!!« Da pa vam ne bi bilo dolgčas, so tukaj še prijatelji. »Zdravo, Krpan, prijatelj stari. Daj, pridruži se mi; skupaj lahko pokaževa več.«

Se vam dozdeva kam pes taco moli? Če ne živite ravno robinzonskega življenja, potem se vam dozdeva prav.

Facebook, Myspace, Netlog,… so spletni portali, namenjeni množični uporabi. Njihova naloga je, da preko dovršenih aplikacij, ki jih ponujajo omenjeni portali, povežejo čim več uporabnikov (v resnici gre le za oglaševalski prostor, a o tem kdaj drugič). Težko bi pisal o tem, kaj sili ljudi k razdajanju svojih osebnih podatkov, a več kot očitno je, da tisti, ki so del te mreže, brez težav odvržejo svoja »oblačila« in skoraj goli stopijo pred obličje celega sveta. Ta sodobni vojarizem kaže pravzaprav na nek socialni paradoks, saj se v realnem okolju družba in posameznik vedno bolj zapirata pred drugim. Pomanjkanje samozavesti in družbenih vrednot, nezaupljivost ter okrnjena samopodoba v realnem svetu, je dobila svoj antipod v virtualnem. Pa ne le to, dobila je svoj presežnik. Takšna sodobna »socialna omrežja« ne služijo le digitalnemu načinu komunikacije. Z aplikacijami, ki jih ponujajo, ustvarjajo nekakšno spletno trgovino, katere plačilna enota ni denar, pač pa podatki. Najnovejši produkt blagovnega fetišizma poteka po načinu: moji (osebni) podatki za tvoje prijateljstvo. Pa naj še kdo reče,da se prijateljstva ne da kupiti.

Takšna, interaktivna, trgovina poteka v vseh dimenzijah z neverjetno hitrostjo. V nekaj minutah lahko postaneš prijatelj od prijateljevega prijatelja prijatelj. S tem pa, nevede, naš osebni profil, ali vsaj košček njega, pristane v lasti tretje osebe. Ob takšnem dojemanju bi kmalu pomislili na nekakšno moderno suženjstvo. Ampak, ker se prodaja vrši brez prisile, gre »le« za obliko prostitucije, digitalne prostitucije, ki ne prodaja telesa, pač pa identitete posameznika in njegove socialne mreže.

Zakaj pa ne, bo rekel kdo. Seveda ni prav nič narobe, dokler ne pride do zlorab, ki bi zlomile okvirje, v katerem se takšna trgovina vrši. Ljudje v svoji zagledanosti vase namreč vse bolj razkrivajo svojo intimo. Ampak, ali se zavedajo komu vse jo namenjajo. Se mlade mamice vprašajo, kdo vse gleda fotografije njihovih otrok, ki so ne-redko ovekovečeni že ob samem rojstvu? Se kdaj vprašajo, če bi njihovim otrokom bilo po volji, da cel svet opazuje njihove prve počitnice ne morju? Se kdaj vprašate, kdo vse razpolaga s sliko vašega dekleta ali fanta?

Internetni kriminal je v razmahu, uporabniki takšnih spletnih portalov pa se vedejo, kot da se ne zavedajo pomena digitalne, intelektualne lastnine in avtorskih pravic.

Socialna omrežja so lahko uporabna stvar za ohranjanje stikov z ljudmi, ki jih ne vidimo vsak dan. Vendar, ali smo za takšen stik pripravljeni ponuditi v zamenjavo lastne identitete?

P.S. sem Mr. Webso in sem odjemalec spletne strani Facebook.

"so far so good"

Za prvi letošnji post sem se odločil, da bo skromen- a ne po vsebini ;) ...28. januar- prekoračil "magičnih" 27...po pol leta dobil v roke še tole rdečo mapco in v njej potrdilo, da sem tudi svečano postal univerzitetni diplomirani etnolog in kulturni antropolog...

U2 D3

U2 so definitivno band, ki ima največji vpliv, tako na glasbenem kot tudi na socialem področju. V poplavi muh enodnevnic so eni redkih, če ne edini ostanek časov Glasbe pisano z veliko začetnico. Sam nisem bil nikoli goreč oboževalec U2, bi jih pa z lahkoto ovrstil med top10 bandov na moji osebni glasbeni lestvici. Do sedaj jih še nisem uspel videti v živo. Leta 2005 so se mi, zaradi mojega oklevanja, za las izmuznili, ob naslednji turneji pa se bom močno potrudil, da se to ne bo zgodilo.
Danes sem si ogledal njihov koncert v kinu in sicer v 3D tehniki. Povsem sem navdušen nad to moderno tehnologijo, ki nam pričara realen globinski pogled ob katerem dobiš občutek, da si v samem centru dogajanja. Ta koncert omogoče še boljši pogled v mogočnost tega banda. Čarovnije kitarskega mojstra The Edge-a, specifične ritme Lerrya Mullena, basovski groove Adama Claytona in izredno karizmo Bona, lahko malo da ne občutiš z dotikom.
Močno priporočam vsem ljubiteljem U2, Glasbe in modernih tehnologij. Vsi, ki so vam U2 všeč in še niste bili na njihovem koncertu si boste po ogledu 3D koncerta tega še bolj želeli. Vsi, ki ste že bili, si boste želeli iti še enkrat. Vsi pa, ki imate radi glasbo, ampak vam U2 ne potegnejo...morda vam tudi tokrat ne bojo, jih boste pa definitivno začeli spoštovati kot odlične glasbenike in genialne interprete.

Ocena pet zvezdic.
Check the clip. (ki pa seveda ni v 3d tehniki ;))

"otvoritev sezone"

Tudi letos na Kopah. Komaj dočakan dan, ko lahko zopet z največjim užitkom občutim vse čare zimskih radosti, ki jih doživljam na deski. Pridružila se mi je še sestra Katarina in tako dokazala, da lahko smučarji in boardarji živimo skupaj v harmoniji. ;) Oba sma bila mnenja, da je bil prvi boardarsko-smučarski dan več kot odličen. Na Kopah je bilo dovolj snega in ravno prav slabo vreme, ki je odgnalo preveliko gnečo. Pogoji pa so bili klub temu zelo sprejemljivi.
Sam sem stestiral svojega novega Elana in bil več kot navdušen. Če znamo Slovenci kaj, znamo pa deske delat. Pa naj bo to snowboard ali pa smučke. Novi Elan Answer (klik) je vse tisto, kar sem pričakoval in še več. Ocena prvega dne-pet zvezdic. S tem se je strinjala tudi Katarina, ki je poleg tega ugotovila, da nujno rabi nove pancarje. ;)

"stati inu obstati"

Slovenci smo se, hvala bogu, začeli zadnje čase, vsaj upam, bolj zavedati samega sebe. Zavedati svojih korenin, dediščine in kulturne zgodovine. Do sedaj smo bili ne tem področju kar se da plitki. Segli smo do leta 1945 in to je to. Zaradi režima v katerem smo živeli pol stoletja, smo bili primorani pozabiti marskikaj, kar nas je delalo takšne kot smo. Na srečo naša kulturna zgodovina in vrednote niso stare le 50 let. Veliko teorij obstoja od kod smo Slovenci. Ene pravijo, da smo tu že od nekdaj (venetska teorija), druge pa, da smo bili del velikega preseljevanja izpod ruskih step. A kakor koli že, z zagotovostjo lahko trdimo, da je slovenska zavest stara vsaj 500 let. Mnogi se še danes namreč ne zavedajo kako močno so prežete naše kulturno-moralne vrednote s protestantsko etiko, katere glavni nosilec je bil Primož Trubar. S svojo prvo, slovensko, tiskano besedo je stopil v slovenskega duha in mu trdno zakoreninil vrednote, ki jih nosimo še danes. Seveda so te najbolj izražene tam, kjer je protestantizem še vedno oblika verovanja. Prekmurje, kjer je evangeličanska cerkev najmočnejša religija, je seveda najlepši primer te etike. Razmišljam; le zakaj za prekmurce velja, da so dobri in solidarni ljudje, le zakaj imajo prav v Prekmurju najbolj urejeno romsko problematiko, oziroma le zakaj so Romi tam najbolje integrirani v skupnost?
Protestantska etika je vsekakor odgovor, zakaj smo bili vedno različni od ostalih jugoslovanskih narodov, pa čeprav bi naj imeli skupne NOB vrednote. Ne trdim, da te niso (bile) prisotne in nekateri jih še danes zelo povdarjajo. Sam menim, da protestantska etika slovenskemu človeku ni ponudila le bratstva in enotnosti, pač pa tudi kulturo, izobrazbo ter lastno identiteto, ki je še danes naš najmočnejši simbol-slovenski jezik.